Občina Preddvor

Tovorna pot Možjanca

Karakteristike poti

Pohodniška pot Stara tovorna pot predstavlja obnovo dela nekdanje povezave med Preddvorom in Jezerskim, ki je bila na več mestih v slabem stanju in zaraščena. Glavna prometna pot iz Kranja preko Tupalič mimo Preddvora in po dolini Kokre in Jezerskega do Železne Kaple je bila znana že v 14. stoletju, po njej so tovorili predvsem železo in morsko sol.
Pot, ki so jo v preteklosti poleg tovorjenja na posameznih odsekih (npr. Davovec - Kokra) uporabljali tudi za romanja in stike med domačini, vodi skozi neokrnjeno naravo s številnimi naravnimi in kulturnimi zanimivostmi.
Pohodniška pot poteka od Možjance, pod Velikim Vrhom do Štefanje Gore in preko sedla Davovec v dolino Kokre do farne cerkve. Od tod se nadaljuje po vzhodnem pobočju doline mimo osamljenih kmetij proti Jezerskemu. V prvi fazi je pot označena in opremljena do kmetije Suhadolnik, kjer se spusti v dolino in zaključi pri Celarjevem mostu.
Prvi del poti se začenja na tem mestu in vodi mimo cerkve do počitniških hiš, od tod pa po gozdni poti do Zgornje Štefanje vasi, kjer se mimo gasilnega doma začne vzpenjati proti sedlu Davovec, od koder se po obstoječi planinski poti spusti v dolino Kokre, do cerkve. Na tem delu poti sta dve razgledni točki. Prva je že nad Možjanco, na robu doline, kjer se odpre lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe in v dolino Kokre. Razgledna točka je nekoliko odmaknjena od osnovne trase poti. Druga razgledna točka je nad Zgornjo Štefanjo vasjo, kjer je lep pogled na vas z okoliškimi travniki in gozdovi, v daljavi pa je vidna tudi Ljubljanska kotlina.
Prvi del poti od Možjance do cerkve v Kokre je dolg okrog sedem kilometrov, kar zahteva približno dve uri hoje.
Vas Možjanca je gručasto naselje, imenovano po Mojzesu in se prvič omenja že 1356 leta. Podružnična cerkev sv. Nikolaja je bila zgrajena leta 1871 na lokaciji gotske predhodnice. Severno od prvotnega naselja leži novejše počitniško naselje.
S prisojne lege se odpira pogled na raven Ljubljanske kotline, z razgledišča nad počitniškim naseljem pa je lep pogled v dolino Kokre in na Kamniško savinjske Alpe.
Pohodniška pot »Stara tovorna pot« predstavlja obnovo nekdanje povezave med Preddvorom in Jezerskim, ki je bila na več mestih v slabem stanju in zaraščena. Pot poteka od Možjance, pod Velikim Vrhom do Štefanje gore in preko sedla Davovec v dolino Kokre do farne cerkve. Od tod se pot nadaljuje po vzhodnem pobočju dolin, mimo osamljenih kmetij proti Jezerskem. V prvi fazi je pot označena in opremljena do kmetije Suhadolnik, kjer se spusti v dolino in zaključi pri Celarjevem mostu.
Prvi del poti se na tem mestu zaključi. Pot lahko nadaljujemo mimo cerkve in šole, potem pa skrenemo na gozdno vlako, ki nas pripelje do kmetije Pstotnik. Pot se nadaljuje po cesti proti kmetiji Roblek od tod pa pod kmetijo po gozdni vlaki do kmetije Koglar in naprej proti Suhadolniku. Od parkirišča pod kmetijo se pot spušča v dolino po gozdni cesti in se pri Celarjevem mostu zaključi. Na tem odseku sta dve razgledni točki; prva je pod kmetijo Pstotnik, druga pa nad kmetijo Koglar. Na obeh mestih se nudi lep razgled po dolini in okoliško hribovje. Dolina reke Kokre je ena najbolj slikovitih alpskih dolin, ki se je globoko zarezala med visoke gorske grebene.
Reka v zgornjem toku zaradi velikega padca ustvarja številne brzice in skočnike. Cesta je speljana skozi slikovite soteske in številne mostove, po močnejšem dežju pa z vseh strani šumijo potočki, slapovi in vodno pršenje. Od enega od drugega konca vasi je 11 kilometrov, zato velja Kokra za najdaljšo vas v Sloveniji! K temu je pripomogla narava, saj je zaradi malo ravnega sveta v dolini Kokre vas razpršena v manjše zaselke in velike samotne kmetije.
Romarska cerkev Brezmadežne Device Marije, baročna cerkev iz konca 18. stoletja, je poleg bogoslužja domačinov tradicionalna romarska točka okoliških vasi, na primer iz Štefanje gore preko sedla Davovec.
Cerkev-tabor-vila na markantni lokaciji nad Kokro, je bila prva cerkev, zgrajena že v 14. stoletju, v času turških vpadov pa so jo obdali s taborskih obzidjem. Na njenem mestu je bila v začetku 20. stoletja zgrajena zanimiva in razkošna ‘’trdnjavska’’ vila, saj jo obdaja delno ohranjeno obzidja s stolpom in strelnimi linami.
Gozdni rezervat Huda stena med cerkvijo in zaselkom Podlebelca je v strmem pobočju avtohtono rastišče črnih borov (Pinus nigra) ki se je skozi stoletja ohranilo zaradi nedostopnosti terena.
Pohodniška pot »Stara tovorna pot« predstavlja obnovo nekdanje povezave med Preddvorom in Jezerskim, ki je bila na več mestih v slabem stanju in zaraščena. Pot poteka od Možjance, pod Velikim Vrhom do Štefanje gore in preko sedla Davovec v dolino Kokre do farne cerkve. Od tod se pot nadaljuje po vzhodnem pobočju dolin, mimo osamljenih kmetij proti Jezerskem. V prvi fazi je pot označena in opremljena do parkirišča pod kmetijo Suhadolnik, kjer se spusti v dolino in zaključi pri Celarjevem mostu.
Stara tovorna pot se mimo kmetije Suhadolnik in preko Povšnarjeve planine naveže na gozdno cesto ki vodi na Jezersko. Ta del poti še ni opremljen.
Izhodišče za Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu (1795 m), Bivak pod Grintovcem (2100m), Grintovec (2558m), Kalška gora (2047m), Kalški greben (2224m), Kogel (2100m), Jezerska Kočna (2540 m), Kokrska Kočna (2520 m).
Kokrško sedlo je prehod med dolino Kamniške Bistrice in Kokro. Sedlo obdajata dva visoka vrhova kot sta Grintovec in Kalška gora. Na sedlu je postavljen planinski dom, ki ima tudi zimsko sobo. Cojzova koča je odprta v razširjeni poletni sezoni. Do koče je speljana tovorna žičnica iz doline Kamniške Bistrice.
Pohodniška pot Stara tovorna pot predstavlja obnovo dela nekdanje povezave med Preddvorom in Jezerskim, ki je bila na več mestih v slabem stanju in
zaraščena. Glavna prometna pot iz Kranja preko Tupalič mimo Preddvora in po dolini Kokre in Jezerskega do Železne Kaple je bila znana že v 14. stoletju,
po njej so tovorili predvsem železo in morsko sol.
Označena pot poteka od Možjance, pod Velikim Vrhom do Štefanje Gore, preko Davovca do cerkve v Kokri, od tod pa mimo kmetij Pstotnik, Roblek in Kogel do kmetije Suhadolnik. S parkirišča pod kmetijo Suhadolnik je idealno izhodišče za Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu, Kalško goro, Bivak pod Grintovcem, Kalški greben, Štruco, Dolgi hrbet, Kokrsko Kočno, Jezerska Kočno, Grintovec, Skuto …
S parkirišča pod Suhadolnikom se pot spusti v dolino Kokre, do Celarjevega mostu. Tu se drugi del pohodniške poti tudi konča.
Dolina reke Kokre je ena najbolj slikovitih alpskih dolin, ki se je globoko zarezala med visoke gorske grebene. Reka v zgornjem toku zaradi velikega padca ustvarja številne brzice in skočnike. Cesto po dolini so leta 1713 uredili in jo kasneje tudi popravljali in širili tlačani Preddvora in okoliških vasi. Vzporedno z ureditvijo ceste so se pojavili prevozniki - furmani. Številni domačini so v letih pred prvo svetovno vojno in zlasti med obema vojnama služili predvsem za lesnega trgovca Dolenca. Prva asfaltna prevleka je prekrila prašno cesto šele okrog leta 1955.
Cesta je speljana skozi slikovite soteske in številne mostove, po močnejšem dežju pa z vseh strani šumijo potočki, slapovi in vodno pršenje. Reka Kokra izvira na Jezerskem, po 36 kilometrih se v Kranju zliva v reko Savo.
Od enega od drugega konca vasi Kokra je 11 kilometrov, zato velja Kokra za najdaljšo vas v Sloveniji.

Navadni jelen (Cervus elaphus)
Je naš največji jelen, ki je v plečih visok do slab poldrugi meter. Samec ima na čelu razvejano rogovje, samica (košuta) pa je brez rogovja. Naši jeleni tehtajo do 250 kilogramov, košute pa do 150 kilogramov.
Jelen je aktiven zlasti v mraku in ponoči. Podnevi počiva v zavetju dreves, z mrakom pa gre na pašo. Je prežvekovalska vrsta, ki se hrani predvsem s travami. Jeleni so čredne živali. Košute s teleti se družijo med sabo, samci pa pozimi sestavljajo svoje trope ali pa so samotarji. Tropi jelenov razpadejo v začetku parjenja (ruka), to je septembra, ko si v medsebojnih bojih poskušajo pridobiti čim več košut.
Zoisova zvončnica (Campanula zoysii)
ali »prava hči slovenskih planin« je najbolj znana cvetlica Kamniško Savinjskih Alp. Ime je dobila po najditelju Karlu pl. Zoisu, slovenskemu botaniku, ki je živel na gradu Brdo. Rastlino je poslal v Celovec, kjer jo je preučil, opisal in poimenoval znani botanik Franz Xaver von Wulfen.
Cvetovi Zoisove zvončnice so sestavljeni iz petih zraslih venčnih listov, petih čašnih listov, petih prašnikov in podrasle plodnice. Ustje cvetov je tako ozko, da skozenj žuželke ne morejo priti. Za opraševanje morajo žužki tako napraviti luknjo v cvetnem košku. To je razlog, da so cvetovi odraslih rastlin skoraj vedno načeti. Listi Zoisove zvončnice so majhni, gladki in okrogli in jih v času cvetenja rastline skoraj ni videti, saj je cvet včasih celo večji kot cela rastlina.

Razgledišče na Možjanci
Smo na robu doline Kokre. Od tu je lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe, od Storžiča do Krvavca. Pod nami je dolina reke Kokre, najprej del vasi Potoče, v nadaljevanju pa začetek vasi Kokra. S tega mesta je lep razgled na Zgornjo Štefanjo vas z okoliškimi valovitimi travniki in gozdovi in na hrib Štefanja Gora s cerkvico sv. Štefana, od koder je lepo vidna Ljubljanska kotlina z okoliškim hribovjem. Na zahodu se vidijo Julijske Alpe s Triglavom.
Štefanja Gora (748 m)
Štefanja Gora na jugozahodnem predgorju Krvavca (1853 m) je manjše naselje,ki jo jo sestavljata Zgornja in Spodnja Štefanja vas. Na vzpetini nad vasjo stoji cerkev sv. Štefana iz leta 1805 z izjemno lepim razglediščem. Okrog nje so še vidni ostanki prazgodovinske in poznoantične naselbine. Kraj je prvič omenjen že leta 1132 kot Gora sv. Štefana.
Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus)
pripada družini kukavičevk. Najdemo ga v senčnatih bukovih gozdovih, na apnenčastih tleh, do subalpinskega pasu. Domača kukavičevka je v obliki čeveljca, 3-4 cm dolga rumena medena usta. ‘Čeveljc’ obdajajo 4 rdečerjavi, suličasti pergonovi listi. Na steblu se razvijeta 1-2 cvetova. Listi so širokoeliptični, svetlozeleni in obdajajo steblo.
Medena ustna- čeveljc- je za žeželke nekaka drsna past. Žuželka se iz pasti lahko reši le po določeni poti, ki omogoči oprašitev cveta. Drugih izhodov ni, ker se žuželka ne more pomikati po oljnatih, gladkih notranji stenah. Zanimivo je, da cvetica ne nudi za vabo nobenega hranila.
Dišeči volčin (Daphne cneorum)
je zimzeleni grmiček, do 40 cm visok. Cveti v aprilu in maju. Najdemo ga v suhih in sončnih predelih, svetlih gozdovih in kamnitih tratah (dolomit). Uspeva v montanskem pasu (600-1600m) raztreseno po vsej Sloveniji. Zavarovan od leta 1922.

Več informacij

Zavod za turizem Preddvor
TIC Preddvor - INFO CENTER
Dvorski trg 3, 4205 Preddvor
T: 00 386 5 914 88 46

info@preddvor-tourism.si

http://www.preddvor-tourism.si/

Pomanjšaj
Povečaj
Prenos GPX podatkov